Na vsake toliko časa se zgodi, da v naključno stavbo postavijo
skupino ljudi, ki so se čisto po naključju rodili v enakem kraju. Te
ljudje so kot koščki sestavljanke; vsak ima svoj motiv, vsak pripoveduje
delček zgodbe. Nekateri koščki sestavljanke se popolno ujemajo, za
druge misliimo, da se ujemajo, spet tretji pač ne sodijo skupaj. Vendar
pa kljub vsem razlikam, napakam in neujemanjem predstavljajo neko
celoto. Nekaj, kar pač more biti skupaj, da deluje popolno in pove
celotno zgodbo. Če en košček manjka, je slika nepopolna, nek del
zgodbe je izgubljen. Pa če je ta še tako nepomemben, brez njega ni
enako. S časoma se te koščki sestavljanke porazgubijo, nekateri najdejo
svoje mesto pri drugi sestavljanki ali pa preprosto ostanejo izgubljeni
in sami. Vendar ne glede na vse, bodo vedno del te prve sestavljanke.
Hočejo ali nočejo, tudi če so še tako daleč narazen. Povezuje jih neka
slika, zgodba, ki so jo takrat, pred mnogimi leti, želeli skupaj
povedati. Kljub temu, da sedaj mogoče niso več skupaj, jih povezuje in
zaznamuje nekaj, česar se ne da izbrisat. Spomini na to zgodbo, kako se
je začela, kako je rasla in kako je počasi pripotovala k koncu. 
Nekaterih stvari v življenju se preprosto ne da izbrisat. Včasih
zato, ker so zavzele tako veliko prostora v času, včasih pa zato, ker so
zavzele veliko prostora v našem srcu. Prvi šolski dan, ponedeljek, 1. spetember 2003.
Še sanjalo se nam ni, kakšnih devet let nas čaka. Res je, teh devet let je bilo težkih. Vsakodnevne naloge, ki jih je bilo vsako leto več, torbe, ki so bile vedno težje, testi, ki so zahtevali od nas več, kot pa smo bili sposobni, učiteljice, ki so od nas pričakovale maksimum, družba, ki je iz nas hotela ustvariti popolne poslušljive robote brez napak. Prijatelji, ki so karnaenkrat postali tujci, ljubezni, ki se pač niso izšle, starši, ki so se začeli oddaljevati od svojih otrok in ljudje, ki so se spreminjali.
Po drugi strani pa je bilo teh devet let nepozabljivih, najlepših. Šale med poukom, ki se jim še zdaj smejimo, traparije, v katerih smo potegnili skupaj, izleti, kjer smo se družili. Prepisane naloge, sposojeni plonkiči, prepisovanje med testom. Močna prijateljstva, ki so se spletla, ljubezni, ki so zapisane v naših srcih, starši, ki so nas podpirali in stali za nami ter osebe, ki so kljub pritiskom družbe postali nepopolno popolni ljudje, kakršni so danes.
Nikoli si nisem predstavljala, da mi bo tako težko reči 'adijo'
temu obdobju v mojem življenju. Preživela sem devet let, z vsem srcem
sem čakala in upala na konec osnovne šole. Da bi lahko uresničila svoje
sanje, naredila razliko zase in za druge. Da bi se znebila ljudi, ki mi
vsak prekleti dan načenjajo meje potrpežljivosti. Sedaj, ko je konec, pa
je vse tako drugače. Konec osnovne šole me je postavil na realna tla,
odraščam, spreminjam se v odraslo osebo. V prvem razredu bi dala vse, da
bi odrasla, zdaj bi najraje šla nazaj. Nažalost pa časovni stroj še ne
obstaja in tako nam ostanejo le še spomini na čas, ki smo ga delili z
nekoč popolnimi neznanci, sedaj pa vsaj znanci, če ne prijatelji in v
nekaterih primerih z ljudmi, za katere upamo, da bodo ob nas do konca
našega življenja.
Včeraj sem stala v vrsti z ljudmi, s katerimi sem prebila devet
let svojega življenja. Vsak od njih ima svoje sanje, svoje življenske
cilje. In zaradi tega se naše poti ločujejo. Ko smo se objeli in še
zadnjič skupaj zapeli našo pesem, sem se vprašala: Kaj pa zdaj? Šla bom
na srednjo šolo, z upanjem, da jo dokončam. Vpisala se bom na faks, našla ljubezen svojega življenja, se poročila, dobila službo, živela, in kot babica pripovedovala svojim vnukom o ljudeh, ki so toliko let nazaj zaznamovali moje življenje. Nekaterih se niti spomnila ne bom več, spet drugi bodo tisti, ki bodo sedeli zraven in me popravljali. Vendar pa nič ni sigurno, nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo jutri. Zato vam že zdaj povem: Hvala, za nepozabnih devet let.
Čeprav nikoli nisem priznala, vsaj ne na glas, čeprav sem to vedno zanikala in včasih tega še sama ne vem - Pogrešala vas bom, vse.
Spustili smo balone, napolnjene s helijem. Te so odplavali v zrak, kakor naša osnovnošolska leta- nikoli jih ne bomo dobili nazaj. Vedno pa ostanejo spomini, ki jih imamo, medtem, ko ugotavljamo, kdo smo in kaj bomo.
Hvala.http://youtu.be/2OBDG6SZxGk
