She's a real nowhere girl.

Ko je s prekrižanimi nogami sedela na postelji in opazovala prvi sončni zahod v pomladnih mesecih, se je očarano nasmehnila in za sekundo spustila svoje misli iz verig, ki jih je predstavljala šola.
Nikoli ni popolnoma ustrezala, in čeprav jo je to nekaj časa motilo, se je s časoma navadila na komentarji glede njenega vedenja in izgleda. Vedno tako prepričana v svoje življenjske cilje, se je zadnjih nekaj dni obremenjevala, kaj se bo z njo zgodilo v prihodnosti - ni vedela, kam spada, kaj hoče in kam vodi njena pot.  Počutila se je, kot da bi se temelji, ki jih je gradila skozi ves ta čas, rušili pred njenimi očmi.
Med razvalinami le-teh se je znašla na polju, ki ga prej ni videla. Vreme je bilo oblačno, na pragu dežja, iz daljave je že prihajal zvok groma in svetloba strel. Normalno bi začela iskati zavetje, da bi se rešila pred morebitno škodo, da bi se zavarovala pred surovostjo zunanjega sveta. Vendar tokrat ne. Odločno se je usedla med visoke travne bilke, ki so segale čez njeno glavo in si sama pri sebi mrmrala svojo najljubšo pesem. 
Vedela je, da zmore vse. Vedela, da je sposobna vsega, še več, vedela je, da lahko stori vse z nasmeškom na obrazu. Nihče ji ni povedal, kakšno je življenje, nihče je ni pripravil na to, kar ponuja svet. Seveda, starši so storili svoj delež, ampak nikoli ne moraš povedati resnice o tem, kaj te čaka, ko prestopiš domač prag. Delaš napake, rasteš, se učiš. Pričakovala je s soncem obsijan svet, a ostala praznih rok, ko je zakorakala iz hiše. Zato si je izmislila svoj svet, kot Alica v Čudežni deželi. Postala je sanjačka, prevečkrat zatopljena v svoje misli in odvisna od pisanja in branja. Mnogi je niso razumeli, njim se je to zdelo zapravljanje časa. Ampak je vztrajala, delala to, kar je znala najbolje - se skriti v svojo domišljijo. Vendar pa je vzporedno njenemu svetu vedno obstajala realnost in vedela je, da ji kljub vsem naporom ne more popolnoma pobegniti. Ob pogledu na črno-bel resnični svet se je nemalokrat zdrznila, želela preprosto oditi, vendar ji to ni nikoli uspelo. 

Med travnimi bilkami se je počutila tako majhno, tako nepomembno, neopazno. Prva kaplja dežja je padla na njeno lice in stekla proti tlom. Pogledala je ta siv svet, ki ga je nedolgo nazaj tako zelo prezirala. Opazovala je oblake in iskala oblike, lovila dežne kaplje in se smejala. 
Svet ni lep, nikoli ni bil in nikoli ne bo. Nihče ni rekel, da bo življenje lahko. Gledano iz strani ne vključene tretje osebe, je vse skupaj eno veliko sranje. Vsa žalost, neumnost, slabe stvari nasploh.
Ampak v tistem momentu, se je odločila, da bo poiskala malenkosti, ki še polepšajo svet. Nepomembne stvari, kot pisan metulj, ki se je tik pred nevihto skril v zavetje. Ali pa sončni žarek, ki je našel svojo pot skozi oblake. Stvari, na katere niti pomislili ne bi, so polepšale njen dan. Od takrat naprej od sveta ni pričakovala čudežev. Čudež je pričakovala od sebe, da je vsako jutro lahko vstala iz postelje in opazila drobne, svetle koščke mozaika v sicer pusti sliki. Svet je bil tak, kakršnega je sprejela, kakršnega si je želela videti.

Takrat ni več čakala na Sonce, ampak je zaplesala v dežju. Ker ona to zmore.
Ni pomembno, kaj po postala, ko odraste. Še vedno ne ve, kaj hoče in kam vodi njena pot. Zaenkrat je zadovoljna, če se prebije skozi dan z nasmehom na obrazu, svobodna in predvsem srečna.
Life is what YOU make of it.