Zakaj pišem? Nekaj tednov nazaj sem se ubadala s tem vprašanjem, medtem, ko sem v
zvezek pisala nekaj besedil, ki najbrž nikoli ne bodo ugledale luči
sveta. Nalivno pero je utečeno teklo po črtastem listu papirja in nanj
risalo čačke, poznane kot črke. Kar naenkrat se mi je v glavi pojavilo
to vprašanje, kot strela z jasnega, popolnoma iz ničesar.Veliko mojih vrstnikov ne spravi skupaj niti preprostega šolskega spisa. Muka jim je napisati svoje mnenje o neki stvari, zdi se mi, da jim pisanje ni ravno pri srcu. In večkrat, ko v šoli neumorno pišem v svoj dnevnik ali pa rezervni zvezek, slišim komentar:'Ljubi bog, kako se ti da?" Zakaj nemarajo pisanja? Mogoče bi morala vprašanje postaviti drugače, glede na to, da so v večini...Zakaj jaz ljubim pisanje?
Pred kratkim smo se v družbi pogovarjali, da besede povejo le 20% tega, kar človek želi povedati. Vse ostalo pove telo. In priznam, če na besede, ki so temeljna enota kakršnegakoli sporazumevanja, pogledam s tega zornega kota, so le nepomemben skupek nekih simbolov, povezanih skupaj v 'smiselno' celoto. Včasih čutimo nerazložljive stvari, pri katerih besede odpovejo. Preprosto neznamo opisati, kaj čutimo.
Mogoče je pisanje ne smiselno, nezadostno v primerjavi s tem, kar čuti človeško telo, ampak pomislite za sekundo.
Človek potrebuje tudi verbalno komunikacijo, ali vsaj nekaj
osnovanega na njej. Brez besed, ki sicer pusto opisujejo to, kar čutimo,
se ne bi morali sporazumevati na taki ravni, kot se. Seveda, to, da
nekoga dvakrat čez gobec, je kar zadostni pokazatelj, da ga
najbrž nemaraš. Ampak zakaj? Si to naredil iz jeze, žalosti ali
preprosto agresije? Bilo bi rahlo čudno, če bi pred osebo, ki si mu
najbrž ravnokar zlomil nos, začel plesati pantomimo in mu tako
dopovedovati, kaj čutiš. Najbrž bi potem še sam imel modro oko. Poleg tega pa človek ne pove veliko stvari, ki jih misli in čuti. Bodisi nezna, ali pa preprosto noče. Ko nekomu povemo svoja čustva, misli, menja, nas to na nek način naredi ranljive. Ker sedaj tista druga oseba vsaj približno ve, kaj se dogaja v nas. Ve, kaj se potika po naših glavah in s tem dobi vpogled tudi, kakšna oseba smo. Po eni strani je to super, mislim, tako se spoznavamo. Kaj pa stvari, ki niso za vsaka ušesa? Kaj, če jih zaupamo napačnemu? Toliko škode storjene zaradi istih, nepomembnih besed, za katere mislimo, da so tako neuporabne.
In natančno tukaj stopi v zgodbo pisanje.
Na list papirja lahko napišeš vse, kar si zmožen ubesediti. Vsa svoja čustva, majhne skrivnosti in velike misli. Na list papirja preslikaš toliko duše, kot je je možno. Na list lahko napišeš...Sebe. Včasih si je lažje urediti zadeve, ki se motajo po tvoji glavi, če jih zapišeš. Napisano imaš zgodbo, črno na belem.
Osebno mislim, da je to umetnost. Preprosto vzeti eno misel iz svoje
glavo in jo preko roke pretvoriti v nekaj, kar je konkretno, nekaj, kar
je razumljivo. Pisanje potolaži, osreči, razjasni, razjezi. Je nekakšno
zavetje, kjer lahko poveš vse stvari, brez, da bi te slišala živa duša,
če že tako hočeš. Omogoča ti tudi, da anonimno poveš svoje mnenje in
ideje. Pisanje ne izdaja, le pove.Zakaj pišem? Zato, ker imam težave z izražanjem čustev. Ker ljudem neznam povedati, da jih imam rada. Neznam izražati svojih čustev. Ker mi hitro in naključno izbiranje besed ne gre dobro. Verjamem, da besede niso tako skope, če si zanje vzameš čas. To, kar ste vi prebrali v petih minutah, sem pisala več kot eno uro. Kadar pišem, si vzamem čas. Iščem prave besede, čim bolj točne. To pač pisanje omogoča in tako mnogokrat ustvarja miljonkrat večjo magijo, kot preprosto izgovorjene besede.
Pišem, ker to dobesedno ljubim. Ker se mi zdi to pravi mali čudež. 'Darilo besed,' bi rekla moja najboljša prijateljica. In to kar napišem, sem jaz, v najbolj ranljivi podobi.
Moji blogi so jaz. Moj dnevnik je jaz. Moj zvezek za pisanje je jaz.
Moje pisanje sem jaz.
