Stala sem na hodniku, polnem ljudi. Eden čez drugega so se prerivali, preklinjali in hiteli vsak k svoji uri. Zanimivo jih je včasih opazovati, brez, da bi jih slišal. Koliko povejo, brez, da bi sploh govorili. Pogledi, izrazi na obrazu, premiki rok in prestopanje nog. Včasih se vprašaš, ali je sploh kaj resnično, kar ljudje rečejo. Laži, vsepovsod laži. Nedolžne laži, kot 'Ne, res nimam čigumija,' pa tiste nevarne 'Ne, vse je vredu.' Ljudje umikajo pogled, nezavedno mežikajo kot blinkerji in se nestrpno pogledujejo okoli, le, da jim ne bi bilo treba lagati naravnost v obraz. Tako lahko jih je prebrati, čeprav mislijo, da so boljši lažnivci in drugačni od drugih. Ni ti treba biti priznan znanstvenik, da ugotoviš, da 'Ne, samo utrujena sem' pri vseh osebah pač ne pomeni isto. Nekateri so utrujeni od pomankanja spanja, drugi pa od sveta. Realnost ni zanimiva, pa če jo še tako obračaš in opazuješ z vseh zornih kotov. Obstaja le ena resnica, svet je grd, ljudje so nekje globoko v sebi nekontrolirane živali in... Če nas ne bo ubil meteor, se bomo pobili med sabo ali pa sami sebe. Ljudje smo črno-beli. Delamo stvari, ki so 'dobre' in stvari, ki so 'slabe'. Tukaj bi se lahko izrazila tudi 'moralne' in 'nemoralne' ali 'etične' in 'neetične'. Koliko ljudi, bi dejansko pomagalo poškodovani osebi, če jih ne bi tako naučila družba? Če nam nebi tega narekovala morala. Ne govorim, da je to narobe, ker je super, da smo bili vsaj seznanjeni z osnovami prve pomoči, ampak sprašujem se, koliko stvari, ki jih človek naredi, bi se dejansko kvalificiralo kot 'dobre' in 'slabe'. Stvari, ki jih človek naredi iz čiste dobrote ali iz čiste zlobe. In koliko teh 'dobrih' stvari se dejansko sovpada z 'moralnimi' in 'etičnimi', enako velja za 'slabe'. Kakorkoli že, nihče ni popolnoma dobre ali popolnoma slab. Večina nas je taka mešanica obojega.
Že dolgo s prijaznjena s tem, da te vsak človek prizadane in da konec koncev tudi ti sam prizadaneš vsakega človeka, pa se na vsake toliko časa preprosto zgubim v barvah tega sveta, tisti mali, redki momenti mavrice, ki jih ljudje oddajajo, ko so srečni.
Ko mama s čistim ponosom gleda svojega sina, ko je prvič shodil. Barve. Ko moški srednjih let zvečer pride domov po napornem dnevu in iz kuhinje priteče ogromen labradorec, navdušen, kot da ga prvič in zadnjič vidi, najbrž edini, ki mu je mar zanj. Barve. Ko dekle bere knjigo, popolnoma zatopljena v svet fantazije, in si v glavi riše plantaže rož ter obraze, ki so delo njene neskončne domišljije. Barve. Ko sediš na klopci z svojo najboljšo prijateljico in se vedeš kot totalen idiot, pa te najprej postrani pogleda, nato pa se ti pridruži. Barve. Možnost, da lahko objameš nekoga, ki ga imaš zares rad, takrat, ko to potrebuješ. Barve. Pogled nekoga, ki mu ne gre v šoli, na test, ki ga je pisal 4. Barve. Poslušanje dobre glasbe. Barve. Opazovanje zvezd. Barve. Strmeti v oči nekoga, ki ga imaš rad in se zraven smehljati, ker se zavedaš, kako srečen si. Barve.
Svet je beden, ljudje so pokvarjeni in nič ni večno. Ampak mi sami si odločimo, kje bomo v črno-beli fotografiji videli svoje barve.
